Oznanila in mašni nameni

ORATORIJ 2025 – blaženi Alojzij Grozde

Med 4. in 8. avgustom bo v naši župniji potekal oratorij, pri katerem bomo letos spoznavali življenje in delo slovenskega mučenca, blaženega Alojzija Grozdeta. Grozde je velik vzor nam vsem v veri in zvestobi Bogu, tudi za ceno lastnega življenja. Je tudi velik priprošnjik mladim, zato je prav, da njegovo življenje bolje spoznamo. Otroci bodo prijavnice dobili s spričevali, starše pa že sedaj spodbujam, da si tisti teden rezervirate in omogočite otrokom udeležbo na oratoriju.

PRAZNIK SRCA JEZUSOVEGA

V petek, 27. junija, obhajamo praznik Srca Jezusovega. Jezusovo srce je »povzetek evangelija«, kakor je v zadnji okrožnici zapisal papež Frančišek. Pobožnost do Jezusovega Srca je bistvena za krščansko življenje, saj je v njem zaobjeta vsa ljubezen in darovanje Božjega Sina. Lepo vabljeni k sveti maši, na koncu katere bomo zmolili litanije Srca Jezusovega in se mu ponovno posvetili.

ZLATA MAŠA DEKANA IN ČASTNEGA KANONIKA ALOJZIJA GREBENCA

Na praznik Petra in Pavla, 29. junija, bo minilo 50 let od mašniškega posvečenja našega dekana Alojzija Grebenca. To častitljivo obletnico bo praznoval na sam praznik teh dveh apostolov s sveto mašo ob 10.00 v cerkvi sv. Marjete v Dolu. Lepo vabljeni k tej sveti maši. Zaradi zlate maše bo na praznik Petra in Pavla v naši župniji le ena maša ob 8.00.

g povrni!

UPANJE NE OSRAMOTI – BULA O NAPOVEDI REDNEGA SVETEGA LETA 2025

Papež Frančišek bulo o napovedi svetega leta 2025 začne z besedami apostola Pavla: »Upanje ne osramoti!« Malo kasneje doda: »Vsi upajo. V srcu vsakega človeka živi upanje kot želja in pričakovanje dobrega, kljub temu da ne ve, kaj se bo zgodilo jutri. Nepredvidljivost prihodnosti včasih poraja nasprotujoče si občutke: od zaupanja do strahu, od vedrine do pobitosti, od prepričanosti do dvoma. Pogosto srečamo obupane ljudi, ki dvomijo glede prihodnosti in so črnogledi, kot da jim nič ne more ponuditi sreče. Naj bo sveto leto za vse priložnost poživiti upanje.« (1) Nato nas papež vabi na pot upanja in našteje tudi znamenja, ki prinašajo upanje. Posebno izpostavi širjenje miru in večjo rodnost. Vse kristjane pa vabi, da smo tudi mi sami prinašalci upanja zapornikom, bolnikom, mladim, migrantom, ostarelim in ubogim.

»Upanje skupaj z vero in ljubeznijo oblikuje triptih »Božjih kreposti«, ki izražajo bistvo krščanskega življenja (prim. 1 Kor 13,13; 1 Tes 1,3). V njihovi neločljivi dinamiki je upanje tisto, ki tako rekoč daje usmeritev, kaže smer in cilj bivanja vernika. Zato nas apostol Pavel vabi: »Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi« (Rim 12,12). Da, biti moramo »polni upanja« (prim. Rim 15,13), da bomo verodostojno in na privlačen način izpričevali vero in ljubezen, ki ju nosimo v srcu; da bo vera vesela, ljubezen navdušena; da bo vsak sposoben podariti vsaj nasmeh, dejanje prijateljstva, bratski pogled, iskreno poslušanje, zastonjsko uslugo, vedoč, da v Jezusovem Duhu lahko to postane rodovitno seme upanja za tistega, ki ga prejme. Kakšen pa je temelj našega upanja?« (18)

Ob koncu pa nas papež konkretno vabi: »Že sedaj se pustimo pritegniti upanju in dovolimo, da po nas postane nalezljivo za tiste, ki si ga želijo. Naj jim naše življenje govori: »Upaj v Gospoda, bodi pogumen, tvoje srce naj se okrepi, upaj v Gospoda« (Ps 27,14). Naj moč upanja napolni našo sedanjost v zaupnem pričakovanju drugega prihoda Gospoda Jezusa Kristusa, ki mu gre hvala in slava sedaj in v prihodnjih vekih.« (25)

TOMAŽ AKVINSKI O EVHARISTIJI:

Edinorojeni božji sin je sprejel našo človeško naravo, ker je hotel, da bi mi postali deležni njegove božje narave.

In še to, kar je sprejel našega, je obrnil nam v prid: svoje telo je na oltarju križa daroval Bogu Očetu v spravo za nas: svojo kri je prelil za odkupnino in očiščenje, da bi nas rešil sužnosti in očistil vseh grehov.

Da bi pa spomin na to daritev ostal vedno živ, nam je zapustil svoje telo kot jed in svojo kri kot pijačo - pod podobama kruha in vina.

O dragoceni in čudoviti obed, odrešujoč in prepoln svetosti! Kaj more biti dragocenejše od obeda, kjer niso pripravljeni junci in kozli kot v stari zavezi, temveč Kristus sam, pravi Bog. Kaj je čudovitejše kot ta zakrament?

Noben zakrament ni bolj zdravilen kakor ta, ki izbrisuje grehe, pomnožuje milosti in napolnjuje dušo z vsem bogastvom duhovnih darov.

Daruje se v Cerkvi za žive in mrtve: da bi vsem koristil, ker je postavljen v zveličanje vseh.

Nihče ne more popisati bogastva tega zakramenta, kjer uživamo vir sleherne duhovne dobrote in se spominjamo tiste nepopisne ljubezni, ki jo je Kristus pokazal s svojim trpljenjem. Da bi pa globlje vtisnil to neskončno ljubezen v srca vernikov, je pri zadnji večerji, ko je jedel z apostoli velikonočno jagnje, preden je odšel s tega sveta k Očetu, postavil ta zakrament v večen spomin svojega trpljenja, kot spolnitev predpodob, kot največji čudež, kar jih je storil, in zapustil edinstveno tolažbo njim, ki so bili žalostni zaradi njegovega odhoda.

ČIŠČENJE CERKVE: